Tebi, draga ženska…
Prebuja se pomlad in z njo se prebujam jaz. Ženska. Pa tudi ti. Vse me. In kot začno poganjati popki ne češnji, ki se bodo razvili v cvet, se prebuja po zaspani zimi pravzaprav vse.
Prav čutiti je veselje na teplejši sončen dan. In ob tem se prebujajo tudi naše zamisli, pogum in mičkeno tudi samozavest. Slednje se zelo hitro opazi pri izbiri oblačil. Kot bi zadihale in si upale več. Že res, da je oblačenje z manj plasti lažje in občutek lahkotnejši. Je morda to recept, da si upamo več? Ali je sonce tisto, ki nas z energijo povzdigne? Pravzaprav ni pomembno kaj, le da si.
V Avocadu jasno zagovarjamo urejanost in ženstvenost, katera ni nujno vedno elagantna. A je nujno tvoja in izražena do lastnega maksimuma. Slednje oživljamo in opogumljamo pri ženskah. Če pišem v prvi osebi, je tega v mojem delu veliko (preveč). Ženske smo zaspale ali morda postale le preobremenjene , da bi znale korektno negovati svoj videz, svojo lepoto.
Slednje sem sama opazovala tudi na enem od dogodkov, kjer bi se spodobilo in bilo pričakovano videti lepo oblečene ljudi. Iskreno sem se spraševala, zakaj smo postali tako nonšalantni do tega kar oblečemo. Mar nam je res vseeno? Mar res ne verjamemo, da je od tega odvisno naše počutje? Ali pa morda res ne verjamemo v moč estetike? Je lažje zamahniti z roko ker tega ne znamo. Ali pa smo celo izgubili kompas za okus? Že res, da imajo vsake oči svojega malarja pa vendar sem mnenja, da z malo truda, energije vložene v izbiro oblačil, poslušanja (lahko tudi mene;)), negovanosti in pozornosti izkazane do samega sebe, naredimo spremembo na bolje. A si je najprej treba želeti.
Kar hitro pridemo do besede PREVEČ ko se v družbi pojavi urejena in lepo oblečena oseba. Kako okolica odreagira je odraz našega stanja. Smo nevoščljivi, morda neuki ker ne znamo sami tako, ali pa iz golega razloga, da se počuti oseba na drugi strani slabše, ker se slabo počutimo ob njej mi. Ker podvomimo vase, ker smo morda “premalo”. Oh ko bi se taka dejanja spremenila v pozitivo in nas inspirirala, da kdaj pokusimo iz cone udobja tudi sami. A iskreno menim, da ta je ta cona udobja bolj izgovor kot resnica. Ker kako vemo, da v novi verziji ne najdemo novega udobja? Udobje v pridobljeni samozavesti, ki jo rodi sprememba našega izgleda? Ki jo rodi iskrena pohvala mimoidočega. Ali le lasten odsev v izložbi, ko si si resnično všeč. Ampak veš, zato je potreben pogum. Želja in moč. Brez slednjega ne pomaga niti najlepša obleka, ki visi na obešalniku a je ne boš nikdar oblekla, ker v vrsti stoji deset Če-jev in Zakaj-ev. Zakaj enostavno kar ne storimo tega, brez razmišljana, oblečemo in gremo v nov dan? Obljubljam, da bo vsaki dan lažje, lepše in radostno.
Morda mi ne verjames a tudi sama sem bila nekoč tam. Pa sem se odločila drugače. Poskusi, ne bo ti žal.
Ni mi žal, da sem ne dolgo nazaj odprla debato o nošnji nogavic na superge. Skoraj tri tedene je trajala razprava in v sanjah si nisem mislila kako vas pesti zadeva, ki se je reče nogavica. Hlačne nogavice, najlonke, štumfi. To je trn v peti. Ampak a veš, da sama izbira nogavic niti ni tako pomembna, če so oblačila na mestu? Pri tej razpravi sem namreč ugotovila, da smo ženske čisto preveč malenkostne. Preveč razmišljamo in se fokusiramo na eno stvar, pozabljamo pa na celoto, ves paket. Se premalokrat pogledamo od daleč v ogledalu. Veste, v trgovini mi pogosto rečejo če naša ogledala zožajo, ker se vidijo lepše, vitkejše, višje. Pa je krivec le razdalja med velikim ogledalom in vami. Slednjega doma nimamo na voljo. Gledamo se preblizu, preveč detaljno. Pri nas vAvocadu se vidite približno na razdalji kot vas vidijo drugi, mimoidoči, sodelavci.. na realni razdalji, realno stanje.
In kako osvobajujoče bi bilo se realno pogledati in videti samega sebe. Resnica je velikokrat skrita in je niti lastne oči ne vidijo v vsej svoji lepoti. Slednje mi je v največji izziv, ko vas imam “v rokah” in se preoblačimo na garderobah. Največkrat je krivec kritičnost. Oh kako tukaj ženske briljiramo. Ne znamo niti sprejeti odkrite pohvale in iskrenega komplimenta. Zato ob tem dnevu, ki slavi ženske v imenu Avocada, ki je od nekdaj prostor, ki vedno znova upogumlja ženstvenost, daje navdih in gradi samozavest, izrekam dobrodošlico prebujanju, ne le v estetskem smislu in ženstvenosti temveč v ljubezni do sebe. Naj ta zacveti skozi cvetoče češnjeve cvetove in naš izbor oblačil. Srečno!